Potem ko je bil poskus objave komentarja na portalu MojaObčina.si formalno zavrnjen s sklicevanjem na “uredniške smernice”, objavljam nadaljevanje te zgodbe, ki se je začela prav na tem Forumu. V prvem delu tega komentarja iščem razloge za zapiranje medijskega prostora, v drugem delu pa je priložena korespondenca z Uredništvom MojeObcine.si, ki veliko pove o informacijskem okolju v katerem smo se znašli. V nadaljevanju pa se posvečam pojavu tihega krčenja medijske svobode ter strategijam centrov moči, ki s prepovedmi ali z ustvarjanjem informacijskega šuma načrtno povzročajo apatijo javnosti in epistemično izčrpanost bralca. Zaključek ni enoznačen; ja, medijski prostor se zapira, ni pa (še) zaprt. In to obeta.
Trnova pot zapiranja medijskega prostora
(ali kako skozi razpravo do boljših odločitev)
Ni potreben poseben mentalni napor za sklep, da se medijski prostor in s tem medijska svoboda krčita. To se dogaja na vseh ravneh, brez izjeme – bodisi na globalni, državi ali lokalni ravni.
Vse več znakov, dejstev in dogodkov temu pritrjuje. Zato ni težko deliti mnenja s komentatorko Sonjo Dornik o cenzuri, o kateri sklepa v svojem članku z naslovom Kako cenzura briše sledi, objavljenem na Blejskem Forumu. Enako velja za samocenzuro urednikov in piscev, ki izhaja iz kronične ekonomske podhranjenosti medijev (predvsem javnih), ali pa za različne poslovne politike lastnikov medijev. Slednje se je, žal, najbrž potrdilo tudi na medijski platformi MojaObčina.si, kar je bil hkrati povod za to razpravo.
Še mnogo hujša oblika omejevanja medijske svobode pa ne preti zgolj zaradi omenjenih (po malem že zastarelih in anahronističnih) odzivov centrov moči, ki želijo na poročanje o zanje neprijetnih dejstvih vplivati z omejevanjem pretoka informacij. Veliko hujša in neprimerno bolj nevarna oblika medijske in informacijske blokade, ki postaja vse učinkovitejša in grozi, da bo zadušila medije ter kroženje informacij, se skriva prav v njeni popolni deregulaciji. To je nekdanji strateški svetovalec predsednika Donalda Trumpa, Steve Bannon, v svoji zloglasni izjavi ubesedil takole:
»The real opposition is the media. And the way to deal with them is to flood the zone with shit.« (v prevodu: »Prava opozicija so mediji. In način, kako se spopasti z njimi, je, da jih preplaviš s sranjem.«)
Ta obrnjena strategija se je izkazala za izvrstno nadomestilo za prepovedi in omejevanja, ki jih kritična javnost sicer slabo sprejema. Centri moči dobro vedo, da v sodobnem, z informacijami prepletenem javnem prostoru pretoka ni več mogoče fizično preprečiti. Zato so si ustvarili učinkovito orodje: prostor preprosto preplavijo z neskončno količino šumov, polresnic, laži in teorij zarote. To povprečnega državljana epistemično utrudi do te mere, da »medijsko ogluši« in se mentalno izčrpa.
Posledice medijske izčrpanosti so predvidljive in zmeraj enake. Namesto osredotočenosti na bistveno – to je na javno kritiko vladajočih zaradi neodgovornosti, na opozorila o njihovih nedopustnih in zavržnih ravnanjih, na preteča korupcijska tveganja ter celo na kriminal močnih in vplivnih – je pozornost državljanov razpršena na množico bizarnih tem in škandalov. Zaradi njih, če si sposodim besede Malega princa, bistvo ostane očem nevidno.
Končni cilj te poplave informacij ni prepričati ljudi v karkoli, ampak doseči popolno apatijo in cinizem. In takrat manipulatorska oligarhija zmaguje. Apatična javnost je namreč najbolj varen ščit za mirno parazitiranje na oblasti.
Nekaj upanja in dokaz, da je mogoč tudi drugačen javni (predvsem medijski) prostor, pa nam daje preprosto dejstvo: celo odgovornim na platformi MojaObčina.si se je zazdelo, da bi bilo dobro pojasniti, zakaj so se odločili tako, kot so se. To dokazuje, da informacijski prostor še ni popolnoma zadušen s prepovedmi ali deregulacijo in da informacijski tokovi, čeprav šibki, še zmeraj tečejo v obe smeri – od medijev do uporabnikov in nazaj.
Toda namesto številnih urednikov in urednic portala MojaObčina.si, ki so navedeni v rubriki Vaši uredniki, je utemeljitev in razloge za neobjavo komentarja v njihovem imenu podala gospa Mateja Babič (vsebino je zaključila s podpisom: Uredništvo MojaObčina.si). Njena vloga v kolektivu ni povsem jasna, zato sklepam, da gre morda za predstavnico za odnose z javnostmi (PR). Njen odziv pa je iz več razlogov, o katerih tokrat še ne bi podrobneje razpravljal, milo rečeno »zanimiv«.
Emil Brence
Pripis: Nagovor uredništvu MojeObcine.si in njihov odziv
Da bo bralcu lažje razumljiv celoten kontekst, v nadaljevanju prilagam še dopisovanje z uredništvom ob (poskusu) oddaje prvotnega komentarja.
Moj nagovor uredništvu ob oddaji komentarja:
»Rubrike o informacijski družbi ali družbi v informacijski dobi ni, zato je izbrana rubrika po mojem mnenju samo najboljši približek tistemu, kar ta komentar obravnava. Že zaradi vsebine same sklepam, da obstaja kar nekaj razlogov, da ta komentar – še posebej, če upoštevam domnevno izkušnjo avtorice, ki me je spodbudila k pisanju – ne bo objavljen. Spodobi pa se, da mi v tem primeru urednica ali urednik sporoči razloge za takšno odločitev. Seveda pa bi bila objava najboljši dokaz, da urednica, uredništvo in ne nazadnje tudi lastnik sam verjamejo v svobodno besedo in pomen, ki ga ima odprt dialog v svobodni družbi.«
Odziv ga. M. Babič v vlogi »Uredništva«:
»Spoštovani gospod Brence, zahvaljujemo se vam za posredovani prispevek z naslovom Informacijski prostor kot temeljni gradnik civilizirane družbe. Po uredniškem pregledu smo se odločili, da prispevka ne bomo objavili, saj ni skladen z uredniškimi smernicami portala MojaObčina.si. Naša odločitev temelji na 3.4 točki uredniških smernic (Mnenjske, polemične in osebne vsebine), ki določa: »MojaObčina.si je primarno namenjena informiranju lokalne skupnosti in ni odprti forum za neomejeno objavljanje osebnih stališč. Uredništvo zato praviloma ne objavlja vsebin, katerih glavni namen je izražanje osebnega mnenja, polemiziranje, nadaljevanje spora ali javno obračunavanje.« Smernice med vsebinami, ki jih praviloma ne objavljamo, izrecno navajajo pisma bralcev oziroma občanov, odprta pisma, osebne komentarje, replike ter polemične prispevke, v katerih se dejstva pretežno prepletajo z osebnimi vrednostnimi sodbami, domnevami in interpretacijami. Vaš prispevek po vsebini in načinu podajanja sodi prav v navedeno kategorijo, saj gre predvsem za osebni komentar in polemiko o uredniški politiki portala, ki se opira tudi na domneve in navedbe iz druge objave. Ob tem želimo poudariti, da spoštujemo pravico do svobodnega izražanja in kritičnega razmišljanja. Vendar pa pravica do izražanja mnenj ne pomeni tudi samodejne pravice do objave na posameznem spletnem portalu. Uredništvo je pri izboru prispevkov dolžno upoštevati uredniško zasnovo in veljavne uredniške smernice. Odločitev o neobjavi zato ni povezana s tem, da prispevek izraža kritično stališče do portala MojaObčina.si, temveč z njegovo vsebinsko zasnovo in obliko, ki ne ustrezata uredniškim merilom za objavo. Zahvaljujemo se vam za razumevanje in vas lepo pozdravljamo. Uredništvo MojaObčina.si«
Moj odgovor na odločitev uredništva:
»Spoštovana ga. Mateja Babič,
pričakoval sem takšno odločitev, sem pa hkrati zaskrbljen. Prav ta odločitev namreč potrjuje tisto, kar sem domneval po objavi članka, na katerem temelji moj komentar: da se do zdaj dokaj odprt medijski prostor zapira tudi na portalu MojaObčina.si. Škoda.
Primarni namen komentarja ni bila kritika. Še zdaleč ne. Skozi celotno vsebino se da razbrati, da je ključna misel komentarja v tem, da uredniki ne potrebujejo prišepetovalcev o tem, kaj in kako naj opravljajo svoje delo, in še manj navodil, kaj je v javnem interesu in kaj ne.
Prepričan sem, da je ravno dvosmerna komunikacija tisto, kar praviloma prevetri medijski prostor bolj, kot ga lahko zgolj (če povzamem) »informiranje lokalne skupnosti«.
Seveda je informiranje o dogodkih nadvse pomembno, ni pa mogoče zanemariti, da je odmev na prejete informacije za celovito obveščenost vsaj tako pomemben, kot je pomembna osnovna informacija. Menda razlaga tega ni potrebna.
Hvala vam za odgovor in pojasnilo ter – ja, srečno pri novi uredniški politiki.
Emil Brence«
Kljub vsemu pa ostaja neodgovorjeno ključno vprašanje: kdo so v resnici tisti, ki so se »po uredniškem pregledu prispevka odločili…« tako, kot so se?